Društvo povezujejo temeljna načela prostovoljnosti, humanosti ter pripravljenost pomagati ljudem v nesreči že od leta 1950.
Klic v sili
112
Klic v sili
Razvoj Prostovoljnega gasilskega društva Šempeter pri Gorici je mogoče razdeliti na dve obdobji, in sicer prvo od ustanovitve leta 1950 do izgradnje novega gasilskega doma leta 1987, ter obdobje razvoja v novem gasilskem domu, v katerem društvo proslavlja svojo 66-letnico delovanja. V vseh teh letih so društvo povezovala temeljna načela prostovoljnosti in humanosti, ter pripravljenost pomagati ljudem v nesreči.
S priključitvijo k matični domovini leta 1947 je bil Šempeter odrezan od nekdanjega središča Goriške – Gorice. Vse gospodarske, družbene in upravne dejavnosti je bilo treba postaviti na novo. Šempeter je bil tedaj še pretežno kmetijsko naselje, a so se kmalu začeli pojavljati zametki industrije. Najprej so nastali in se začeli razvijati številni obrati storitvene obrti in trgovine. Zato je bilo potrebno misliti tudi na varnost lastnega in družbenega premoženja, zlasti na varnost pred požri. Ponekod na Goriškem so se že ustanavljala prostovoljna gasilska društva in kmalu se je tudi v Šempetru, ki je postal del novega središča Goriške, vsekakor pa središče Spodnje Vipavske doline, porodila zamisel, da bi tu ustanovili prostovoljno gasilsko društvo.
Pobudniki so bili nekateri gospodarstveniki in Krajevni ljudski odbor Šempeter, katerega predsednik je bil Franc Bizjak in tajnik Stanko Batistič. Sklicali so sestanek direktorjev podjetij z območja Šempetra, ki so imenovali iniciativni odbor z naslednjimi člani: Franc Bizjak, predsednik Krajevnega ljudskega odbora, Peter Klančič, direktor obrtnega gradbenega podjetja, Franc Mervič, vodja Mehanične delavnice, Roman Klančič, direktor Avto obnove in Stanko Batistič, tajnik Krajevnega ljudskega odbora.
Pisalo se je leto 1948. Odbor je začel pridobivati članstvo in iskati začasne prostore za začetek delovanja društva. Kmalu je iniciativni odbor imenoval ustanovni odbor, v katerem so bili Peter Klančič, Franc Mervič, Anton Martelanc, Peter Mučič, Andrej Mlekuž in Mario Terčič. Sestajali so se v Mehanični delavnici Splošne mehanike v stari bolnišnici in se dogovarjali o pripravah za ustanovitev prostovoljnega gasilskega društva.
Priprave so se začele v začetku leta 1949. Najprej je bilo treba pridobiti ljudi, ki bi se bili pripravljeni posvetiti prostovoljnemu gasilstvu. Ker je zamisel o ustanovitvi prostovoljnega gasilskega društva naletela med ljudmi na veliko podporo, ni bilo težko najti tudi prostovoljcev. Bili so to delavci v raznih mehaničnih delavnicah in v komaj porajajoči se industriji, v trgovini, v upravnih službah, v šolstvu, pa tudi kmetje. Med njimi je bilo veliko navdušenja, predvsem pa veliko dobre volje in odločnosti, da se spoprimejo z začetnimi težvami.
Priprave so trajale leto dni. Na občnem zboru 27. februarja 1950 je bilo Prostovoljno gasilsko društvo Šempeter pri Gorici tudi formalno ustanovljeno.
Peter Klančič Hilarij Černic
Jože Blažica Vojko Reščič
Alojz Nanut Mario Terčič
Dano Krajnik Srečko Pavlič
Anton Černic Ivan Jarc
Franc Mervič Oskar Furlan
Ivan Leban Štefan Prinčič
Rafael Mučič Ivan Cotič
Lea Štekar Venceslav Reščič
Andrej Mlekuž Toni Martelanc
Roman Markič Dorčko Martelanc
Peter Mučič Ivan Mavec
Izidor Mučič Franc Žižmond
Mirko Černic Branko Čermelj
Vladimir Hmeljak
Peter Klančič (predsednik),
Peter Mučič,
Anton Martelanc in
Mario Terčič.
Z ustanovnim občnim zborom se je delo pravzaprav šele začelo. Ni bilo namreč dovolj strokovnega kadra in ne opreme. Skoraj vsi člani društva niso poznali niti osnovnih gasilskih veščin. Med člani sta bila k sreči tudi Anton Martelanc (rekli so mu Toni Pompir) in Mario Terčič (po domače Pinter), ki sta bila že pred vojno poklicna gasilca v Gorici in sta zelo dobro obvladala gasilske veščine. Postala sta prva inštruktorja, v komaj ustanovljenem društvu. Tako je bil postavljen prvi pogoj za nadaljnje delo.
Članstvo v društvu se je postopoma številčno krepilo in bilo je potrebno vsem zagotoviti osnovno znanje, ki je bilo potrebno za nemoteno in učinkovito delovanje. Prvi tečaj za izprašanega gasilca so organizirali leta 1951. Prvi podčastniki društva so bili Štefan Prinčič, Jožko Bremec in Alfred Šuligoj, ki so uspešno opravili podčastniško šolo v Medvodah. Kasneje se je strokovno izpopolnjevanje odvijalo ob sodelovanju in s strokovno pomočjo občinske gasilske zveze.
Ob ustanovitvi društvo ni razpolagalo niti z najnujnejšo opremo. Tudi nobenega prevoznega sredstva ni bilo. Prvo tovorno vozilo znamke Chevrolet je leta 1951 podarilo društvu podjetje Avtopromet Gorica. Vozilo je bilo poškodovano. Popravili so ga člani s prostovoljnim delom v mehanični delavnici Agroservisa.
Prvo prenosno motorno črpalko znamke Rakovica je prav tako leta 1951 kupilo in podarilo društvu podjetje Avtoobnova, katera je nato še dolgo služila svojemu namenu. Delovne obleke, cevi in nekaj druge opreme je kupil tedanji Občinski ljudski odbor Šempeter. Člani društva so tudi v naslednjih letih izpopolnjevali in posodabljali zaščitno in gasilbsko opremo.
Leta 1985, ob 35-letnici PGD Šempeter pri Gorici je društvo razpolagalo z naslednjimi gasilskimi vozili:
Vseskozi pa je bila prisotna želja, po nadaljnji izpopolnitvi. Tako je društvo je leta 2000, ko je praznovalo 50-letnico delovanja razpolagalo z naslednjim voznim parkom:
Vzporedno z življenjem in delovanjem društva pa se je kmalu pokazala potreba po večjih finančnih sredstvih za nabavo gasilske in osebne opreme. Da bi tudi to vprašanje ugodno rešili, so pričeli z organizacijo raznih prireditev s plesom. Tako so člani društva večkrat organizirali vinske trgatve, tombole, srečolove, pustovanja in martinovanja. Denar, ki se je nabral z vstopninami, se je zbiral v društveni blagajni. Poleg omenjenega načina pridobivanja finančnih sredstev pa so društvu pomagali tudi krajani Šempetra in drugih okoliških vasi, pri čemer so se najbolj izkazali krajani Vogrskega. Slednji so želeli še tesnejše povezovanje z društvom, zato so se vsi člani godbe na pihala priključili gasilskemu društvu.
Godba na pihala je prešla v sestav društva že v letu 1953 in v njem delovala 10 let. Ker je bilo zanimanje mladine iz Vogrskega za vključevanje v vrste godbenikov vse večje, se je v letu 1963 Godba na pihala osamosvojila. Kljub samostojnosti pa vezi med godbeniki in Šempetrom niso prenehale in še vedno radi pridejo igrati na kakšno proslavo ali zaigrati budnico ob državnih in republiških praznikih.
Društvo je v svoji preteklosti aktivno sodelovalo tudi pri ustanavljanju drugih gasilskih društev.
Tako je leta 1953 ustanovilo gasilsko društvo v Opatjem Selu, ki pa je zaradi neaktivnosti članov , v letu 1958 prenehalo obstajati.
Prav tako so v letu 1956 ustanovili Industrijsko gasilsko društvo v podjetju Avtoobnova,ki se je kasneje preimenovalo v Industrijsko gasilsko društvo Vozila.
V letu 1970, točneje 8. marca 1970 so pomagali pri ustanovitvi gasilske izpostave v Kostanjevici na Krasu, ki je z pomočjoGasilskega društva Šempeter in OGZ Nova Gorica v letu 1971 postalo samostojno društvo.
Leta 1987 se je gasilcem PGD Šempeter pri Gorici izpolnila dolgoletna želja, dobil so nove prostore. Prejšnja lokacija v središču Šempetra, je zaradi strnjenosti zgradb povzročala veliko težv pri izvozu vozil ob klicu na pomoč, pa tudi prostori so bili majhni in ni bilo dovolj prostora za vso opremo in vozila. Tako so potrebe po prostoru klicale k izgradnji novega gasilskega doma. Skrb za izgradnjo je prevzel gradbeni odbor, ki mu je predsedoval Franc Zorn – Joško. Temeljni kamen je bil položen 14. novembra 1986, izgradnja pa se je začela decembra 1986. Gasilski dom je bil dokončan 31. avgusta 1987, uradno pa je bil izročen namenu 19. septembra 1987, prav na šempetrski krajevni praznik. Nov gasilski dom je zgrajen na lokaciji, ki omogoča kar najhitrejšo intervencijo in izvoz vozil v vse smeri. V kletnih prostorih gasilskega doma se nahaja mladinski družbni prostor, ter dva prostora namenjena skladišču. V pritličju je pet garažnih boksov z garderobnimi omarami za osebno zaščitno opremo operativnih gasilcev, delavnica, prostor za polnjenje dihalnih aparatov s sušilnim boksom, družbni prostor in sanitarije s kopalnico. V nadstropju je pisarna tajništva in poveljstva ter pisarna GZ N.Gorica-Šempeter, večja sejna soba, čajna kuhinja, prostor za telekomunikacije ter večja večnamenska dvorana.
V poletnih mesecih leta 2002 smo začeli s prenovo spodnjih prostorov. Preuredili smo sanitarije z namenom, da pridobimo sanitarije s prho za operativne člane. Predsedstvo društva se je skupaj z operativnimi člani odločilo, da se nabavi novo terensko vozilo, zaradi dotrajanosti komandnega vozila Lade Nive. Po odpiranju ponudb smo ugotovili, da je najcenejši terenec, ki izpolnjuje naše zahteve Land Rover Discovery 2.5 TD5. Vozilo je registrirano za sedem oseb in nam bo tako služilo kot komandno vozilo in pa za prevoz oseb. Že v letu 2002 smo se z gasilci Civilne zaščite iz Gorice (Italija) pogovarjali, da bi organizirali skupno vajo in tako ugotovili, če lahko skupaj sodelujemo pri reševanju. Nekajkrat smo se sestali in se dogovorili za vajo na Sabotinu. Poleg smo pritegnili še PGD Nova Gorica in Dobrovo. Vaja je popolnoma uspela pa čeprav je bil eden od večjih problemov prečkanje držvne meje, zraven tega pa so nam pri komuniciranju nagajale različne frekvence, ki jih gasilci z obeh strani meje uporabljamo. Sicer pa medsebojno komuniciranje ni delalo velikih preglavic.
V letu 2000 smo se odločili, da moramo priti do novega »napadalnega« vozila. Povlekli smo za vse vzvode in kmalu potem, 26. februarja 2001 ustanovili komisijo za nakup kamiona. V komisiji je bilo pet svetnikov, pet gasilcev, ter ing. Muhič iz Postojne kot zunanji sodelavec. Za predsednika komisije pa smo izbrali g. Bremca – tajnika občine. Komisija se je večkrat sestala, iskala začetne ponudbe, ter objavila javno naročilo v Uradnem listu Republike Slovenije, 12. aprila 2002. Gasilsko društvo je dne, 23. maja 2002 s podjetjem Gasilska oprema d.o.o. podpisalo pogodbo za dobavo gasilskega vozila z oznako GVC 16/25. Po prvotnih obljubah naj bi bilo vozilo dostavljeno 20. decembra, po manjši zamudi v dobavi opreme in izdelavi pa smo ga prevzeli v četrtek, 30. januarja 2003.
V letu 2003 smo gasilski dom podaljšali za eno garažo, zgoraj pa smo pridobili nove prostore. Prizidek smo dokončali samo do tretje faze, saj smo poleg tega morali odplačevati kredit za vozilo GVC 16/25.
V januarju 2004 smo se predstavniki Šempetra in Nove Gorice srečali z nadzornim odborom zveze, ter predsednikom in poveljnikom zveze. Skupno smo ugotovili, da nismo bili mi tisti, ki so razbijali GZ, ampak smo se samo borili, da se spoštujejo gasilski zakoni. Dogovorili smo se, da se na rednem občnem zboru zveze, v aprilu ponovno izvede volitve in da se pripravi za sprejem popravljen statut, ki bo zadovoljeval vsem zakonom. Tudi tokrat ni obveljal rek »rečeno-storjeno«. Ko smo v društvo dobili vabilo za redni občni zbor se je upravni odbor našega društva sestal dne, 28. junija 2004 in sprejel sklep, da se prične z aktivnostmi za izstop iz Gasilske zveze Goriške. Na tej seji je bilo določeno, da se mora do 15. septembra 2004 sklicati izredni občni zbor PGD Šempeter pri Gorici, na katerem se bodo člani odločali o izstopu iz GZ Goriške. Statut PGD Šempeter pri Gorici nam v 9. točki 21. člena narekuje, da je občni zbor tisti, ki sklepa o včlanitvi v gasilsko zvezo in o izstopu. Na upravnem odboru smo tehtno premislili vse kar se je v zadnjih letih dogajalo z zvezo Goriške in prišli do spoznanja, da se na tak način ne da več delati skupaj. Na izrednem občnem zboru, 3. septembra 2004, smo sprejeli sklep o nepreklicnem izstopu iz Gasilske zveze Goriške.
Leta 2005 smo nadaljevali s prizidkom. Naredili smo notranji in zunanji omet, tlak in zaprli garažo z okni in vrati. Na izrednem občnem zboru, 23. junij 2005 smo v razpravi premleli osnutek pogodbe o ustanovitvi nove zveze društev med PGD Šempeter in PGD Nova Gorica in statuta omenjene zveze. S soglasnim sprejetjem teh dveh aktov smo, z gotovostjo lahko trdim, obrnili nov list v zgodovini našega društva. Na stežj smo odprli vrata novi Gasilski zvezi N. Gorica – Šempeter, katero smo ustanovili dne, 15. julija 2005 in ima sedež v našem gasilskem domu.
Člani operativne enote so na izobraževanjih na Igu in v Sežni navezali stike z gasilci iz PGD Pobegi – Čežrji. Sodelovanje se je poglobilo s tem, ko so gasilci iz Pobegov-Čežrjev toplo sprejeli naše mlade gasilce in njihove mentorje medse, ter jim nudili prenočišče in ostalo, med poletnimi počitnicami na morju. Vsak dober začetek je potrebno čim prej nadgraditi in ker so se v zelo kratkem času med gasilci obeh društev stkale prave bratske vezi, smo na pobudo predsednika gasilskega društva Pobegi – Čežrji, 10. novembra 2007 v našem gasilskem domu podpisali listino o prijateljstvu in sodelovanju med gasilskima društvoma.
Novonastala Občina Renče-Vogrsko je kmalu po začetnem zagonu pokazala veliko zanimanje za sodelovanje z našim društvom. Skupaj s poveljnikom sva sestavila elaborat, v katerem so točno določene zadolžitve društva s področja požrne varnosti in posredovanja ob nesrečah v občini. Obenem pa elaborat tudi določa obveznosti občine do društva za izvajanje javne gasilske službe. Potrebno je bilo veliko usklajevanja. Tako kot mi, je tudi naš župan soglašal, da lahko v naše delovanje vključimo še novonastalo občino. V decembru 2007 smo podpisali tripartitno pogodbo o opravljanju javne gasilske službe in sicer med našim društvom, ter obema občinama. Uradno pa smo postali matično društvo v Občini Renče-Vogrsko s 1. januarjem 2008.
Novembra se je desetčlanska delegacija udeležila 60. letnice našega pobratenega društva DVD Voždovac. Z nami je bil tudi predstavnik Pobegov-Čežrjev. Zelo lepo so nas sprejeli, nas cel vikend gostili in nam razkazovali znamenitosti Beograda. Ob slovesu pa nam zabičali naj pozdravimo prav vse naše gasilce in še posebej veterane. Sprejeli pa so v naše pobratenje tudi PGD Pobegi-Čežrji in tudi oni bodo podpisali našo listino o prijateljstvu in sodelovanju. Res lepo je bilo po dolgih letih stisniti roko našim prijateljem.
Omenjena dejstva in uspeh na posebnem razpisu Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, Uprave RS za zaščito in reševanje, na katerem je društvo pridobilo 41.000,00 EUR, so poglavitni razlog za nabavo nove gasilske cisterne AC12000, s katero se strinjata tudi župana obeh Občin Šempeter-Vrtojba in Renče-Vogrsko. V društvu smo ustanovili komisijo, ki je bila sestavljena iz šestih gasilcev, tajnika Občine Šempeter-Vrtojba in poveljnika CZ Občine Renče-Vogrsko. Ta komisija je izvajala vse potrebne postopke glede nabave vozila in je imela v ponedeljek, 31. marca 2008 zadnji in odločilni sestanek z dobaviteljem za uskladitev cene in dobave nove cisterne. Od Slovenske vojske pa nam je bilo podarjeno vojaško vozilo TAM110, katerega smo sami predelali v gasilsko vozilo. Pogodbo za novo Scanio smo podpisali 11. aprila 2008 v prostorih Gasilskega doma v Šempetru z dobaviteljem Ziegler Slovenija d.o.o.. Slavnostni prevzem vozila smo imeli 20. decembra 2008 na Šempetrskem trgu.
V letu 2009 smo se dogovorili, da bomo vse sile vložili v povečanje in polepšanje prostorov gasilskega doma. Najprej smo v začetku leta še nekoliko dodelali novo cisterno, jo opremili z vsem, kar je še manjkalo potem pa smo se posvetili nadstrešku ob prizidku gasilskega doma. Tu bo sedaj prostora za dve manjši vozili in opremo. Kupili smo tudi nova dvižna vrata za hitrejši izvoz ob intervencijah in zato, da se nam bo s tem dodatno sprostil prostor v garažh. Sedaj je veliko več prostora pri omaricah za preoblačenje, kar bo lahko tudi nekoliko pospešilo izvoz vozil na intervencije.
Tudi leto 2010 je bilo namenjeno predvsem dopolnjevanju opreme in naprav v gasilskem domu. Kupili smo pralni stroj in sušilno omaro za sušenje intervencijskih oblek. Delavnico smo opremili z vrtalno-rezkalnim strojem in žgo za profile. Po garažh pa smo stare luči in napeljavo zamenjali z novimi.
V prvih 35 letih delovanja so Šempetrski gasilci so gasili tudi več požarov na stanovanjskih objektih, zato naj omenimo le nekaj tistih, katerih se starejši člani še spomnijo.
Eden večjih požarov v naravi je bil na obrobju Trnovskega gozda, kjer je pogorelo več hektarjev mladega borovega gozda. S požarom so se tri dni borili gasilci iz novogoriške in ajdovske občine ter vojaki iz Ajdovščine in Vipave.
Požar na Čuku nad železniško postajo Branik, katerega je zanetila lokomotiva 19.08.1967 je bil sicer manjši od požara v Trnovskem gozdu, a je vseeno pogorelo 12 hektarjev gozdne površine. Tudi ta a požar so tri dni gasili gasilci iz novogoriške in ajdovske občine ter vojaki iz Ajdovščine in Vipave.
Ena večjih nesreč, katera se je vtisnila globoko v spomin šempetrskih gasilcev se je zgodila decembra 1972, ko je v Grgarskih Ravnah prišlo do eksplozije in v kateri je umrlo 13 vojakov, ki so gradili cesto. Šempetrski gasilci so pomagali odstranjevati ruševine objekta, pod katerim so bili zasuti vojaki. Za sodelovanje na tej intervenciji , je gasilsko društvo Šempeter za svoje požrtvovalno delo prejelo posebno priznanje.